Novice

kritike in recenzije

Ne se hecat z jezikom

Pogledi, 30. oktober 2014 ― Jezik je resna stvar. Jezik se zna maščevati. Pravzaprav se že maščuje. Redkokdo zna redkokdaj povedati ali napisati kaj pametnega. Toda v nasprotju s prevladujočim prepričanjem ljudje niso neumni samo izražati se ne znajo. 
Frank (2014)

Frank (2014)

Filmski kotiček, 30. oktober 2014 ― Slovenski naslov: Ni naslova Država: VB, Irska Leto: 2014 Žanri: Komedija, Drama, Misterij Dolžina: 95' , ImdbRežija: Lenny AbrahamsonScenarij: Jon Ronson, Peter StraughanIgrajo: Michael Fassbender, Domhnall Gleeson, Maggie Gyllenhaal, Scoot McNairy, François Civil, Carla Azar Vsake toliko časa se na mojem meniju znajde film, ki preseneti s svojo nenavadnostjo in drugačnostjo. Predstavljajte si takšno situacijo: pri filmu, ki ga snemate, sodeluje eden izmed najbolj vročih igralcev današnjice, človek, čigar obraz postaviš na plakat in polovica promocijskega posla je praktično že opravljena. Lenny Abrahamson, ki že ima nekaj izkušenj s portretiranjem ekscentričnih likov (Adam & Paul, Garage), je skupaj s svojo ekipo sklenil dogovor o sodelovanju z Michaelom Fassbenderjem. In kaj so storili? Človeku so na glavo postavili veliko, iz papirne mase narejeno glavo in ga tako preobrazili v figuro, ki spominja na lik, ki je ušel iz kakšne risanke. Dobro, zadeva ne bi bila tako radikalna, če bi igralec občasno snel masko in pokazal obraz, toda človek skoraj do samega konca velikansko glavo obdrži na ramenih. Maska seveda ni nobena insajderska šala ustvarjalcev, ampak ena izmed ključnih načinov kanaliziranja idejnih smernic filma. Fassbender je torej Frank, gonilna sila benda Soronprfbs (ne vprašajte za izgovorjavo),  ki ustvarja izrazito alternativno, ekscentrično glasbo. Ko band ostane brez klaviaturista, ki doživi živčni zlom, njegovo mesto po naključju zavzame Jon Burroughs (Domhnall Gleeson) wannabe glasbenik, ki ga navduši odbitost skupine in enigmatičnost glavnega vokalista Franka. K sodelovanju ga povabi menedžer skupine (Scoot McNairy), med člani skupine pa so še Clara (Maggie Gyllenhaal), Frankova najtesnejša sodelavka in ženska s strupenim jezikom, ki igra na elektronsko glasbilo theramin, ter francosko govoreči dvojec Nana (bobni) in Baraque (bas). Po nekaj manjših nastopih se skupina odpravi na irsko podeželje, kjer bodo v najeti koči poskušali posneti album.

Male, osebne vojne za vodo

Pogledi, 30. oktober 2014 ― Britanski pisec James Graham Ballard (1930–2009), najbolj znan po kontroverznem romanu Trk (film Davida Cronenberga, 1996) in Imperiju sonca (film Stevena Spielberga, 1987), se je rodil in odraščal v Šanghaju, kjer je oče delal v podružnici kemičnega podjetja iz Manchestra. Družina je živela v tujskem naselju, kot zgodnji najstnik pa je doživel drugo svetovno vojno oziroma japonsko okupacijo in življenje v taborišču. Zaradi teh mladostnih izkušenj se je v njem izoblikovala zaskrbljenost nad človeškimi samouničevalnimi težnjami.

Recenzija romana: Zoran Knežević - Dvoživke umirajo dvakrat

Koridor, 29. oktober 2014 ― Založba: Cankarjeva založba Leto izdaje: 2014 O popularnosti del, ki opisujejo življenje priseljencev iz držav nekdanje Jugoslavije, ne gre izgubljati besed, saj se ta fenomen na veliko obravnava tako v kritikah tovrstne proze kot v samostojnih člankih. Jasno je, da jim je pot na slovenski knjižni trg odprl zdaj že kultni Čefurji raus! Gorana Vojnovića, ki mu je sledila Jugoslavija, moja dežela; na »čefursko« poreklo se v prvencih med drugim navezujeta Dijana Matković (V imenu očeta) in Simona Lečnik (Slovenština in jaz), pa še bi lahko naštevali. Četici se je pridružil tudi Zoran Knežević, zmagovalec Proznih mnogobojev 2013. Zakaj je ta tematika stopila v ospredje, je sicer težko reči, morda pa ima vsaj malo prste vmes tudi dejstvo, da je z leti, ki minevajo od razpada Jugoslavije, lažje in z večjo distanco pisati o odnosih med narodi, ki so nekdaj bivali skupaj, se nasilno razdvojili in so danes le še (skoraj) sosedje. A junaki priseljenci torej že nekaj let niso več izvirni, potrebujejo več - popisovanje zgolj tega, kako bridka izkušnja je selitev v Slovenijo in povečana možnost za to, da te družba izloči, kar je npr. storila Simona Lečnik, namreč ne bo obdržalo bralčeve pozornosti. Dvoživke umirajo dvakrat na prvo branje zbujajo vtis, kot da se ne želijo izvijati iz klišejev – v zgodbi Oči Bajre Bešlića se npr. srečamo z bridko usodo očeta, katerega sin je napravil samomor, potem ko so ga med vojno ob razpadu Jugoslavije komaj osemnajstletnega mobilizirali in kasneje poslali v zapor, Miki ali šepavec na kolinah pa razkriva stisko junaka, ki samega sebe označi za »dvoživko, ki umira dvakrat«: Prvič v Sloveniji, kjer posluša, kako od Srbov pač ne gre pričakovati nič drugega kot slabih stvari, drugič v Srbiji, ko se mora soočati z očitki, da so Slovenci izdajalci, ki so razbili staro Jugo. A vseeno ima avtor v rokavu nekaj skritih adutov. Na začetku najbrž velja omeniti njegov jezik. Ta ne vsebuje vulgarizmov ali srbohrvaških izrazov, ki so, ko je prisotna tovrstna
»Dunaj bi bil lahko ponosen nanj ...«

»Dunaj bi bil lahko ponosen nanj ...«

Pogledi, 29. oktober 2014 ― Namesto »Povej mi, kaj bereš, pa ti povem, kdo si« bi lahko rekli: »Povej mi, kaj uprizarjajo slovenska gledališča, pa ti povem, v kakšni kondiciji sta slovenski narod in država«. Glede na aktualno materialno in duhovno stanje nacije bi morala naša gledališča uprizarjati le Lumpacije Vagabunde in Dežele smehljaja. 
Starred Up (2013)

Starred Up (2013)

Filmski kotiček, 28. oktober 2014 ― Slovenski naslov: Ni naslovaDržava: VBLeto: 2013Žanri: DramaDolžina: 106' ,  Imdb Režija: David MackenzieScenarij: Jonathan AsserIgrajo: Jack O'Connell, Ben Mendelsohn, Rupert Friend, Anthony Welsh, Raphael Sowole, Sam Spruell Starred Up je termin, ki ga v Veliki Britaniji uporabljajo za obsojence, ki jih kljub rosnim letom premestijo iz ustanov za mladoletne prestopnike v zapore za odrasle kriminalce (starejše od 21 let). Eden izmed tistih, ki jih doleti takšna čast, je Eric Love (Jack O’Connell), ki ga nekega dne premestijo v  strogo varovan zapor, v katerem kazni prestajajo najbolj okoreli kriminalci. Edino naključje, ki bi ga v tem primeru lahko šteli za pozitivno je dejstvo, da v istem zaporu kazen prestaja tudi Ericov oče Neville (Ben Mendelsohn). S poudarkom na bi lahko, kajti Nevilla ni bilo zraven med sinovim odraščanjem in z njim enostavno ni nikdar znal vzpostaviti komunikacijo. Še večja ovira pri inštalaciji družinske zaporniške idile je sam Eric, ki je kljub mladosti prestopnik namazan z vsemi žavbami. Fant, ki je v zgodnjem otroštvu končal v sirotišnici in jo že v zgodnjih najstniških letih zamenjal z domom za mladoletne prestopnike, pravzaprav ne potrebuje zaščite. Lahko bi rekli, da večina njegovih novih sojetnikov potrebuje zaščito pred Ericom, ki takoj po prihodu v zapor pokaže iz kakšnega testa je. Človek, ki ne spoštuje nobene avtoritete in se ne boji nikogar. In ker že kmalu po prihodu sprovocira prvi resen incident, se hitro znajde na poti v samico. A tam vseeno ne konča, ker ga pod svoje okrilje vzame Oliver (Rupert Friend), terapevt, ki v sklopu zapora vodi program za brzdanje jeze in izboljšavo komunikacije med zaporniki.  David Mackenzie je eden vidnejših britanskih avtorjev, ki je nase opozoril s krimi dramo Mladi Adam (Young Adam, 2003), potem pa nekako začel snemati filme po principu toplo-hladno: po nenavadni in dokaj solidni romantični drami Hallam Foe (2007) je prišel veliko slabši Ženskar (Spread, 2009), njegova forma pa je spet

[VIZUALNE UMETNOSTI: domače] Komentar: Intermedijski umetnik Marko Batista in njegova Elektronska cerkev v okviru festivala Svetlobna gverila

Koridor, 28. oktober 2014 ― Svetloba kot snov ali material umetniškega dela, kot spremenljiv, transparenten, minljiv in hkrati neminljiv medij (material ali »nematerial«) umetnike zanima vse od začetka 20. stoletja. Eden prvih, ki je v svojih konstrukcijah uporabil svetlobo kot material, je bil predstavnik ruske avantgarde Moholy-Nagy. Podobno kot mnogi umetniki tistega časa je verjel v napredek in znanost ter trdil, da »energija predstavlja realnost bolje kot trdna forma, ter je luč in gibanje bližje modernemu svetu kot statični predmet«.Z izrabo svetlobe v najširšem pomenu besede se je ukvarjala tudi osma edicija festivala Svetlobna gverila, ki je letos ponovno svetlila različna ljubljanska prizorišča in temačni, deževno obarvani uvod v jesen. S svetlobnimi instalacijami, objekti in projekcijami so se med 8. septembrom in približno 10. oktobrom 2014 predstavili mnogi domači in tuji avtorji, ki se ukvarjajo s svetlobo kot materialom ali le enim izmed elementov njihovih umetniških del, z njeno izrabo in predstavitvijo v razstavnih (javnih) prostorih. Naslov Svetla prihodnost je bilo razumeti (tudi) družbeno kritično: naš vsakdan ni najsvetlejši, takšna oz. kakšna se pravzaprav kaže prihodnost? Četudi se nekatera dela niso direktno kritično ukvarjala z vprašanjem prihodnosti ali družbenega stanja, so nas lahko z naselitvijo v Ljubljani, s svojo čarobno igrivostjo, poetičnostjo, vizualno všečnostjo, ironičnim podtonom ali s tem, da so nas, gledalce, sprejemnike, prestavila v nedoločeno, znanstvenofantastično pokrajino prihodnosti, spodbudila k razmisleku. Naj bo to razmislek o našem skupnem družbenem in tudi bivanjskem prostoru mesta Ljubljane, o tem, kako ga dojemamo, kje se nam zdi preosamljen, morda pretemačen ali pa presvetljen; na katerih mestih bi si želeli več podobnih prostorskih intervencij, morda bi si za določene objekte in instalacije želeli, da nas spremljajo vsakodnevno. Pa razmislek o skupni sedanjosti in skupni prihodnosti, o različnih vizijah le-te in o tem, kako jo lahko vsak o
Udarništvo od Alije Sirotanovića do Boruta Pahorja

Udarništvo od Alije Sirotanovića do Boruta Pahorja

Pogledi, 28. oktober 2014 ― Udarništvo se je v nekdanji Jugoslaviji začelo razcvetati nekako po letu 1948 – in je tam do sedemdesetih let že zvečine odcvetelo (izjema so bile mladinske brigade). Pa vendar je dobro znano tudi tistim, rojenim daleč po zlati dobi »herojev dela«, kot so se udarniki še imenovali. Med drugim se jim je obraz najbolj prepoznavnega od njih, legendarnega Alije Sirotanovića, smejal z bankovca za 10 dinarjev.
Ljubljana : Maribor = 1 : 0

Ljubljana : Maribor = 1 : 0

Pogledi, 28. oktober 2014 ― Odprtja sezon so v tradicionalnih opernih okoljih skoraj praviloma elitni kulturni dogodek, za stroko pa priložnostni izziv za organizacijske premike in velike stvaritve ali vsaj za medijski pomp, promocijo opernih hiš in umetnikov, ne nazadnje tudi razkazovanje glamurja. Nič od tega, vsaj ko gre za operno sceno, pri nas ne premoremo. Tudi letošnji otvoritvi operne sezone v Mariboru in Ljubljani nista dvignili na noge kulturne scene, kaj šele širše javnosti, saj sta se bolj kot ne potopili v obilju drugih dogodkov. 
še novic